Omemba: Anna Świrszczyńska

»Vi moški zvečer toliko pijete, da potem ponoči sanjate, tavate v snu sem in tja po sobi in se vam zdi, da delate čudeže.«

»Ah, ne recite, da ne ljubim Francije – pa nisem / Francija, to dobro vem.«

»Poezija je iz mene naredila / pošast. Strašim v spanju, strašim pomirjene.«

»Vsako besedilo Dnevnika kuge sem napisal, kot da bi bilo zadnje, ne zato, ker bi mislil, da lahko umrem ali da bo konec sveta, ampak ker sem vso energijo dneva dal v besedilo – nobene municije si nisem prihranil za naslednji dan: vse je zdaj.«

»Že dvajset ur stokam v porodni dvorani, / dvajset ur / tulijo naokrog pogubljenke.«

»Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih.«

»Sama sem, močna sem.«

»Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«